Aleš Pogačnik | Zaslužek

Pred kratkim sem se na kavi dobil z mojo nekdanjo šefico, ki je takrat vodila enega od blejskih hotelov, jaz pa sem še kot študent delal na recepciji hotela. Lahko jo opišem kot zelo srčno in pozorno osebo, ki ji je dobrobit vsakega človeka, s katerim dela, zelo pomembna. Vendar ne le dobrobit zaposlenih, temveč tudi dobrobit strank, od katerih zaposleni živi. Seveda ni mogla iz svoje kože, da ne bi iz profesionalne deformacije ocenila delo natakarice, ki naju je postregla. Kar sem sam ocenil kot neko običajno postrežbo, je "šefica" zelo kritično ocenila njen odnos do svojega dela in do svojih strank. Debata je se je razvila v smer, kako zanimivo je, da se ljudje zaposlujemo na delovnih mestih, ki nam sploh niso všeč. Kako z odporom hodimo na delo, s še večjim odporom ali pa vdani v usodo delamo in tako vztrajamo mesece in leta v službi, ki nam ne daje v življenju nič več kot le preživetje. "V hotelu, kjer sem delala, sem srečala zaposleno natakarico, ki je vzdihnila, kako komaj čaka, da gre na dopust. Rekla sem ji, da bi morda bilo bolje, ko bi našla takšno delo, v katerem bi uživala, ne pa komaj čakala prostih dni." mi je pripovedovala. Koliko življenja gre v nič, v kolikor pri delu ne uživamo? Če živimo le za proste dneve, vikende in dopust, koliko se letno nabere doživetih dni? V kolikor imamo to srečo, da smo prosti tudi sobote, poleg nedelj, je to prostih 104 dni. Če temu dodamo še 20 dni dopusta, in nekaj praznikov, smo nekje na 130 dnevih letno, katerih se veselimo, ko smo prosti. Ostalih 235 dni letno pa trpimo na delovnem mestu. Zakaj??? Je res krivo delo samo po sebi, ali tudi naša naravnanost ter prepričanja glede dela? Vidimo delo, delovno mesto in službo vedno le kot vir nesreče, muk in trpljenja, ki nam v zameno nudi nekaj denarja za preživetje? Smo res lahko srečni le, kadar smo prosti dela? (more…)