Pred kratkim sem se na kavi dobil z mojo nekdanjo šefico, ki je takrat vodila enega od blejskih hotelov, jaz pa sem še kot študent delal na recepciji hotela. Lahko jo opišem kot zelo srčno in pozorno osebo, ki ji je dobrobit vsakega človeka, s katerim dela, zelo pomembna. Vendar ne le dobrobit zaposlenih, temveč tudi dobrobit strank, od katerih zaposleni živi. Seveda ni mogla iz svoje kože, da ne bi iz profesionalne deformacije ocenila delo natakarice, ki naju je postregla. Kar sem sam ocenil kot neko običajno postrežbo, je “šefica” zelo kritično ocenila njen odnos do svojega dela in do svojih strank.
Debata je se je razvila v smer, kako zanimivo je, da se ljudje zaposlujemo na delovnih mestih, ki nam sploh niso všeč. Kako z odporom hodimo na delo, s še večjim odporom ali pa vdani v usodo delamo in tako vztrajamo mesece in leta v službi, ki nam ne daje v življenju nič več kot le preživetje.
“V hotelu, kjer sem delala, sem srečala zaposleno natakarico, ki je vzdihnila, kako komaj čaka, da gre na dopust. Rekla sem ji, da bi morda bilo bolje, ko bi našla takšno delo, v katerem bi uživala, ne pa komaj čakala prostih dni.” mi je pripovedovala. Koliko življenja gre v nič, v kolikor pri delu ne uživamo? Če živimo le za proste dneve, vikende in dopust, koliko se letno nabere doživetih dni? V kolikor imamo to srečo, da smo prosti tudi sobote, poleg nedelj, je to prostih 104 dni. Če temu dodamo še 20 dni dopusta, in nekaj praznikov, smo nekje na 130 dnevih letno, katerih se veselimo, ko smo prosti. Ostalih 235 dni letno pa trpimo na delovnem mestu. Zakaj???
Je res krivo delo samo po sebi, ali tudi naša naravnanost ter prepričanja glede dela? Vidimo delo, delovno mesto in službo vedno le kot vir nesreče, muk in trpljenja, ki nam v zameno nudi nekaj denarja za preživetje? Smo res lahko srečni le, kadar smo prosti dela?
Odnos do dela pri iskalcih zaposlitve
Naš odnos do dela se bo zanesljivo odražal v uspehu pri iskanju zaposlitve. Poznate Facebookovo stran Iščem/Nudim zaposlitev? Stran ima izjemno veliko sledilcev. Kar mi je zelo zanimivo, je odziv večine sledilcev na razpisana delovna mesta. Kot prvo, hitro poiščejo, zakaj je delo “nateg”, nevredno njihovega časa in energije. Pogosto je prisotno kritiziranje in žaljenje osebe, ki je oglas za delo objavila. Ne trdim, da si nekatera delovna mesta kritike ne zaslužijo, vendar me skrbi miselna naravnanost in kultura izražanja iskalcev zaposlitve. Menim namreč, da obstaja povezava med miselno naravnanostjo, kulturo izražanja, vedenja in odnosa med iskalci ter njihovo uspešnostjo pri iskanju dela. Takoj pojasnim na drugem primeru.
Nedolgo nazaj sem imel s prijateljico, ki je prava “elektrarna” pozitivne energije in prav takšne naravnanosti, zanimiv pogovor o njeni izkušnji, ki jo je pridobila na razgovoru za delovno mesto. Potekalo je testiranje sposobnosti za delovno mesto, za katerega se je potegovala. Na tem testiranju je bila kot kandidatka prisotna še ena gospa. Njun pogovor je tekel nekako tako:
Gospa: “Joj, kako dolgo že ne dobim nobene službe.”
Prijateljica: “Ja, verjamem, težki časi so, vendar bo tudi vam uspelo, boste videli…”
Gospa: “Kaj ste pa vi tako optimistični in nasmejani? Prav čudni ste.”
Ko sta vstopili v dvigalo, ji je gospa povedala, v katerem nadstropju se odvija testiranje. Prijateljica se ji je zahvalila za informacijo, gospa pa ji odgovori: “Saj sami veste, kaj se delate prijazno.”
Po testiranju sta se odpravili iz stavbe in gospa pri vratarju reče prijateljici: “Tako težka vprašanja so bila, vi pa še kar nasmejani. A ste malo zakajeni?”
Prijateljica odgovori: “Seveda nisem. Več kot odgovoriti na vprašanja po najboljših močeh ne morem, kaj bi se sekirala.”
Gospa: “Vi ste neumni.”
Prijateljica, ki je imela negativno razpoložene gospe že nekoliko dovolj: “Mogoče res, se pa imam zato v življenju veliko lepše. Z veseljem sem neumna, če je s tem povezana življenjska sreča.”
Naj še dodam, da je prijateljica samo nekaj tednov kasneje dobila službo, sicer drugje, vendar le 200 m oddaljeno od doma, kjer je zelo zadovoljna. Pravi, da ima zelo zanimivo delo in odlične sodelavce.
Kaj želijo podjetja?
Negativno nastrojeni ljudje, ki raje vidijo ovire kot priložnosti, bodo tudi na delovnem mestu nagnjeni k temu, da bodo pozornost namenjali predvsem stvarem, ki jih motijo, ter s svojimi opažanji širili negativno razpoloženje v kolektivu. Kateri delodajalec si tega želi?
Pomislite, da bi bili vi šef podjetja, v katerega ste vložili vse svoje prihranke in ste ga razvijali nekaj let. Vsako leto ste dobiček reinvestirali v razvoj podjetja, nikoli si niste vzeli dopusta, podjetje pa vas je zahtevalo celega 24 ur dnevno in 7 dni tedensko. Nenehno! Bi si dovolili v podjetje vzeti osebo, ki vam lahko v nekaj dneh razruši ves kolektiv in vse, kar ste do sedaj zgradili?
Prepričan sem, da bi gledali predvsem na to, da se bo novi kandidat dobro ujel s kolektivom na delovnem mestu in da bo prinesel dodano vrednost ne le v obliki znanja in izkušenj, temveč tudi v obliki osvežitve in novega vetra ter zagona v ustaljeni rutini kolektiva. Kot delodajalec se zavedate, da je zaposlitev novega sodelavca investicijaa vase, v svoje podjetje in kolektiv. S takšno investicijo v novega sodelavca iščete priložnost, kako biti še bolj uspešen, še bolj učinkovit pri delu in še bolj konkurenčen na trgu. V svoje vrste želite zvabiti osebo, ki vam bo to omogočila.
Zato pozivam vse nas, da poiščemo delo, ki ga želimo opravljati z veseljem. Tako bom za potencialne delodajalce mnogo ljubša in privlačnejša izbira. Na zgornjih primerih pa je vidno, da iskanje takšnega dela ne poteka le zunaj nas, temveč v prvi vrsti znotraj nas – s pozitivno miselno naravnanostjo.
