Bojca Januš | Zaslužek

Pred petimi leti sem sama pri sebi čedalje bolj jasno čutila, da me nekaj res hudo moti. Bila sem nesrečna, nezadovoljna in hkrati presenečena nad tem, kar čutim. Nekaj let prej sem diplomirala, dokončala adaptacijo hiše, oba otroka sta bila na pragu pubertete in me zato nista več tako zelo rabila, kot še nedolgo nazaj. V službi sem prevzela vodenje treh oddelkov in bila na visokem položaju, takoj za direktorjem. Vsem uspehom navkljub se nisem mogla umiriti in občutiti zadovoljstva, miru s tem, kar se mi je dogajalo. Nemir je bil čedalje močnejši. Nekaj je bilo res hudo narobe, jaz pa nisem znala s prstom pokazati na vzrok za to stanje.Na zunaj je lahko vse še tako zelo v redu, prav, urejeno --- če navznoter ne čutiš miru in zadovoljstva s tem, kar počneš, stvar ni v redu. Lahko se pretvarjaš in zadržuješ, si lažeš in se trudiš, da bi zaradi ljubega miru ostal tam, kjer si, ker se ti zdi, da je to najbolj varno, zate in za tvoje bližnje. Ampak samega sebe ne moreš prevarati, pa če se še tako trudiš.Končno sem se odločila, da bom tvegala in šla svojo pot, ne glede na to, kako se bo vse skupaj končalo. Ne verjamem naivnim zgodbicam o pozitivni naravnanosti, ki da premaga vse ovire … zdijo se mi podobne tistemu nasvetu matere kraljice, ki je svoji hčerki, bodoči angleški kraljici na predvečer njene poročne noči dejala: »Nič ne skrbi, ti kar zapri oči in misli na Anglijo …« Pozitivno razmišljanje deluje šele takrat, ko je vsa tvoja notranjost pozitivna, ampak takrat se ti zagotovo ni več treba trudit razmišljat pozitivno – ker misli niso več potrebne, ker nobenega truda ni več treba, da bi se usmeril v pozitivnost. Ker pozitivnost je, in ti si v njej, kot riba v vodi. Vedela sem, da še nisem tako daleč, da me čaka še veliko dela. Samo – čakati pa res nisem več mogla, ni bilo možno. Kljub strahu, kljub negotovosti. (more…)