Pred petimi leti sem sama pri sebi čedalje bolj jasno čutila, da me nekaj res hudo moti. Bila sem nesrečna, nezadovoljna in hkrati presenečena nad tem, kar čutim. Nekaj let prej sem diplomirala, dokončala adaptacijo hiše, oba otroka sta bila na pragu pubertete in me zato nista več tako zelo rabila, kot še nedolgo nazaj. V službi sem prevzela vodenje treh oddelkov in bila na visokem položaju, takoj za direktorjem. Vsem uspehom navkljub se nisem mogla umiriti in občutiti zadovoljstva, miru s tem, kar se mi je dogajalo. Nemir je bil čedalje močnejši. Nekaj je bilo res hudo narobe, jaz pa nisem znala s prstom pokazati na vzrok za to stanje.
Na zunaj je lahko vse še tako zelo v redu, prav, urejeno — če navznoter ne čutiš miru in zadovoljstva s tem, kar počneš, stvar ni v redu. Lahko se pretvarjaš in zadržuješ, si lažeš in se trudiš, da bi zaradi ljubega miru ostal tam, kjer si, ker se ti zdi, da je to najbolj varno, zate in za tvoje bližnje. Ampak samega sebe ne moreš prevarati, pa če se še tako trudiš.
Končno sem se odločila, da bom tvegala in šla svojo pot, ne glede na to, kako se bo vse skupaj končalo. Ne verjamem naivnim zgodbicam o pozitivni naravnanosti, ki da premaga vse ovire … zdijo se mi podobne tistemu nasvetu matere kraljice, ki je svoji hčerki, bodoči angleški kraljici na predvečer njene poročne noči dejala: »Nič ne skrbi, ti kar zapri oči in misli na Anglijo …« Pozitivno razmišljanje deluje šele takrat, ko je vsa tvoja notranjost pozitivna, ampak takrat se ti zagotovo ni več treba trudit razmišljat pozitivno – ker misli niso več potrebne, ker nobenega truda ni več treba, da bi se usmeril v pozitivnost. Ker pozitivnost je, in ti si v njej, kot riba v vodi. Vedela sem, da še nisem tako daleč, da me čaka še veliko dela. Samo – čakati pa res nisem več mogla, ni bilo možno. Kljub strahu, kljub negotovosti.
Tako sem se v službi dogovorila, da bom nekaj časa ostala doma. Lastniki firme so bili zadovoljni s predlogom; hitro smo bili dogovorjeni. Mesec dni po moji dokončni odločitvi sem se zjutraj zbudila doma in ugotovila, da mi ni nikamor več treba. In zdaj? Čakala me je ena najtežjih in najlepših poti – ugotoviti, zakaj sem tukaj, kaj bi rada počela. In kaj bi rada naredila s preostankom svojega življenja. Od prvega dne preostanka mojega življenja dalje.
Priznam. Prvih nekaj tednov sem veliko časa prespala, gledala televizijo, brala knjige, za katere prej ni bilo časa … Dnevi niso imeli neke posebno trdne strukture, čas je bilo mogoče razvleči ali skrčiti po potrebi kot elastiko. Edini gabariti so bili potrebe mojih dveh hčera, njuna šola, kosila … in sprehajanje psa.
Četrti teden po odhodu iz službe me je nenadoma prešinilo. Spomnila sem se nečesa, kar sem vedno hotela poskusiti, pa prej nikoli ni bilo časa za to: permakultura in vrt, ali pa kar oboje skupaj: permakulturno vrtnarjenje. Prvič sem za to področje slišala še v svoji stari službi, ko sem organizirala promocijo knjige Seppa Holzerja Uporni kmet. Začela sem brskati po spletu, brati, iskati informacije, nabavljati literaturo, se učiti. Potem sem se (čas – konec aprila – je bil idealen za takšno početje) lotila prvih poskusov na domačem vrtu. In se pri tem neznansko zabavala. Naslednji korak je bil skoraj povsem samoumeven, kar neizbežen: o tem, kar sem počela, sem hotela povedati tudi drugim. Zakaj? Ker mi je vedno šlo neznansko na živce, če je kakšen vrtičkar ljubosumno skrival svoje znanje: kdaj je najboljše sejati korenje in kam, kdaj in zakaj saditi česen, kako posejati solato … Jaz vsekakor nisem hotela vsega zadržati samo zase; svoje izkušnje, dosežke in tudi neuspehe sem hotela deliti z vsemi, ki bi se prav tako kot jaz radi naučili kaj novega o permakulturnem vrtu.
In sem začela: na WordPressu (ta mi je bil od vseh možnih opcij najbolj všeč) sem začela pisati blog z naslovom Permakultura za telebane. Bil je 28. april 2010, slab mesec po mojem zadnjem dnevu v službi. Moj prvi zapis na blogu razlaga, zakaj sem blogu dala takšno ime, in kaj bom z blogom poskušala sporočiti tistim, ki bodo imeli dovolj potrpljenja, da me bodo brali. Z imenom bloga sem hotela povedat tole: nihče se ni rodil pameten, in vsi imamo možnost da se naučimo tega, kar še ne znamo. Če se le hočemo. Tudi permakulture. Tudi vrtnarjenja.
Z veseljem sem pisala svoj blog, precej redno in z užitkom. Pomenil mi je tudi vez z ljudmi, čeprav neznanci (a podobno mislečimi). Ker je moja hiša na precej osamljenem kraju sredi gozda (čeprav – tako osamljen, kot si lahko sredi mesta, sredi gozda nikoli nisi) so mi bili odzivi ljudi, ki so prebrali kaj z bloga, zelo pomembni. Z veseljem sem se lotevala svojega vrta in vedno novih poskusov na njem in o tem sproti poročala na blogu. Če sem tudi sicer našla kaj zanimivega, sem o tem napisala objavo. Blog ni bil samo suhoparen vrtnarski dnevnik, postal je ogledalo pogleda na svet. Še vedno pa nisem dobila odgovora na vprašanje, zaradi katerega sem zapustila dobro plačano vodstveno mesto – kaj bi res rada počela v življenju. Zato sem si poiskala novo službo. Hkrati pa tudi še vedno pisala svoj blog. Kot da bi mi to lahko pomagalo v iskanju odgovora na vprašanje: zakaj sem tukaj.
Potem sem januarja naslednje leto po naključju naletela na dokumentarec o Indijancih v amazonskem pragozdu in neverjetno rodovitni zemlji z bioogljem, imenovani terra preta. Informacija me je pritegnila kot magnet. Kasneje sem slišala, da je ta dokumentarec gledalo tudi nekaj mojih znancev – a se nikogar ni dotaknil tako, kot se je mene. Začela sem raziskovati, kaj je to – terra preta – kaj je to – biooglje … preko LinkedIna sem se povezala z ljudmi z vsega sveta, ki jih je enako kot mene navduševala ideja o zemlji, ki je rodovitna tako zelo, da se sama od sebe reproducira – na leto se odebeli za 1 cm. Na domačem vrtu sem se iz gole trme (in škrtosti, priznam 🙂 ) odločila, da bom sama naredila rodovitno prst na podlagi iz makadama in laporja. In potem naletim na idejo o terri preti in biooglju! Kako se me to ne bi moglo dotaknit, kaj dotaknit, vžgat kot kupček suhih vej!
Blog je seveda skupaj z mano in novim znanjem odpotoval v to smer – kako se permakultura povezuje z bioogljem … Ideja je bila za Slovenijo skoraj popolnoma nova. Kaj je lepšega, kot orat ledino v času, ko naj bi bili že vsi teritoriji odkriti in naseljeni? Pa niso: verjemite, da ne.
Dopisovala sem si s profesorjem iz ZDA in preko njega spoznala Indijsko direktorico podjetja, ki je proizvajalo kuhalnike za proizvodnjo biooglja. Kuhalnik Biočar je povsem v skladu s permakulturo; na njem lahko skuhaš kavo, čaj, testenine ali pravkar nabrano zelenjavo z vrta, v njem za gorivo porabiš razne odpadne snovi z vrta, za nagrado pa dobiš še kakovostno biooglje, s katerim potem nahraniš in oživiš svojo vrtno prst.
Potem sem našla še angleško ekološko podjetje (nobeno drugo ni prišlo v poštev, z ekologijo sem bila že preveč okužena), v katerem sem lahko kupila ekološko biooglje, obogateno z mikroorganizmi in komposte z bioogljem. Vse nakupe sem strogo in brez kompromisa testirala doma in pri bralcih bloga, ki so se javili za poskusne zajčke – in rezultati so me prepričali. Končno sem pomislila: če je dovolj dobro zame, bi bilo lahko še za koga drugega? In odprla spletno trgovino Gajin vrt. Povedati da obstaja, sploh ni bilo težko – saj moj blog pozna že res veliko ljudi.
V permakulturo, ekologijo, vrtnarjenje in biooglje sem se čedalje globlje pogrezala. Pisala sem članke in predavala, še vedno zvesto objavljala na svojem blogu in raziskovala izdelke, v katere sem verjela. Leta 2013 je izšla moja prva knjiga Permakulturni vrt, ki je bila pravkar že drugič razprodana in čaka na ponatis. Strast, ki jo čutiš do stvari, v katere verjameš, ti da energijo, s katero lahko delaš tudi takrat, ko po vsej logiki ne bi mogel več.
Dobila sem novo, boljšo službo, a mojega podjetja Gajin vrt nisem mogla izpustiti iz rok, čeprav sem počasi pregorevala. Obenem sem vedela, da dolgo tako ne bo več šlo. Ne moreš sedeti na dveh stolih, treba se je odločit. Leto spomladi sem odkrila še eno revolucijo: zdravljenje rastlin s homeopatijo. Spet področje, ki je staro šele dobro desetletje in o katerem se je treba še ogromno naučiti, naučeno pa predati naprej. Videla sem, da se odlično dopolnjuje z bioogljem. Na srečo je tudi tokrat nekaj poseglo vmes: očitno gre moje cincanje nekomu zelo v nos in stvari so se kar same od sebe uredile tako, da sem se končno lahko posvetila samo svojemu podjetju. Končno! Dela mi ne zmanjka, idej imam ogromno, končno se lahko povsem posvetim temu, kar me najbolj izpolnjuje. Tokrat me prvič strah, kaj bo, ne more več ustaviti. Verjamem v stvari, ki jih počnem. In z veseljem se še vedno učim – kot vsaka prava telebanka.
