Zaslužek na internetu Izdelava spletnih strani 9 idej za delo na domu Nudim svetovanje Želiš imeti svoj blog? Mentorstvo - 100 % garancija
Oglasi
Spremljajte nas tudi preko
   
Delo na domu
Spletna stran Zaslužek na internetu vsebuje veliko koristnih informacij za tiste, ki jih zanima delo na domu.

Kako sem se imela na potovanju

Slika 1 od 12

Slika 1 od 12

Šestnajstega novembra bosta minila dva meseca, odkar sva se s Tomažem odpravila na več kot 5.500 kilometrov dolgo pot po Evropi.

Ko me je Tomaž povabil na eno od etap projekta »20.000 km z avtom po Evropi« kot njegovo sopotnico, sem bila prijetno presenečena in takoj za. Tomaža poznam že kakšno leto in sodelovala sva že lanskega novembra, ko sem šla z njim na Pale v Bosni, kjer je zaključeval svojo spletno stran Jahorina.si, jaz pa sem dokončevala svojo knjigo Lačna življenja, ki govori o moji izkušnji z motnjami hranjenja. Iskreno povedano, lani nisem vedela, kako se bova razumela na potovanju, saj Tomaža pred tem nisem poznala, poleg tega pa imamo ljudje najrazličnejše navade. Tomaž me je prijetno presenetil z uvidevnostjo in preprostostjo, tako da sva shajala več kot dobro. Poleg dogovorjenega dela sem takrat imela veliko časa zase in za knjigo, kar mi je ogromno pomenilo, saj sem knjigo želela izdati decembra. Za nameček sem še videla veliko novega.

Zato sem vedela, da tudi daljše potovanje ne bo problem in sem bila zato takoj za, ko mi je Tomaž povedal, da bo najino potovanje trajalo kar 16 dni.

Prvotno sva bila domenjena za ogled Bolgarije in Romunije, kasneje pa je Tomaž predlagal obisk Slovaške in Poljske, jaz pa sem bolj za šalo predlagala še Pribaltske države. Nisem si zares mislila, da bo Tomaž zagrabil moj predlog, saj je do Tallinna v Estoniji krepko čez 2000 kilometrov. Na moje začudenje sem naslednji dan dobila mail, v katerem je pisalo: »Anja, sem razmislil in ti sporočam, da bova šla na severu do Estonije.«

Kaaaaaaj!? Od nekdaj sem si želela videti Pribaltske države, zanimive so mi bile že od osnovne šole dalje. To je pomenilo, da si bova ogledala Slovaško, Poljsko, Litvo, Latvijo in Estonijo.

Kot sem omenila, sva imela 16 dni za ogled petih držav, in če se vam to zdi veliko časa – ni. Problem so velike razdalje. Na pot sva šla okoli polnoči in že takoj prvo noč prevozila krepko čez 800km. Vozila sva izmenično. Zjutraj sva se precej utrujena ustavila na Slovaškem, v Nizkih Tatrah spila kavo in se napotila proti Visokim Tatram. Tam naju je čakal prvi apartma, kjer sva preostanek dneva (in noč zatem) prespala. No, in tako je že minil dan in pol. Po tako dolgi vožnji si utrujen in nujno potrebuješ počitek, za ogled znamenitosti pa hitro zmanjka časa.

V šestnajstih dneh sva vseeno videla ogromno. Najbolj mi je v spominu ostal obisk koncentracijskega taborišča Auschwitz. Toplo sem bila oblečena, a dan je bil kisel in ves čas je rosilo, oba s Tomažem pa sva bila brez dežnikov. Zeblo me je in že po desetih minutah sem imela premočene čevlje, skoraj sem se že malo zasmilila sama sebi, nakar me je prešinilo – kakšnih 12 stopinj nad nulo je in hujšega mi ne bo. Ljudje so med drugo svetovno vojno tukaj pri desetih stopinjah pod ničlo delali, oblečeni v nekaj podobnega spalnim srajcam in obuti v lesene čevlje. Nemogoče si je zamisliti razsežnost sovraštva, ki je potrebna, da druga živa bitja prisiliš v bivanje v tako nečloveških razmerah. Človek bi najraje pozabil na to, kako kruti znamo ljudje biti. A tisti, ki svojo zgodovino pozabijo, so obsojeni na njeno ponovitev. Zato se mi zdi prav, da si človek vsaj enkrat v življenju ogleda ta (ali kak podoben) kraj.

Po ogledu Auschwitza sva se odpeljala v mesto Czestochowa, tam prespala in se naslednji dan napotila vse do Litve, v mesto Klaipeda. Tam sva prespala in se naslednji dan s trajektom odpeljala na meni osebno najlepši in najbolj inspirativen kraj, kar sem jih videla – Curonian Spit oziroma Kuronski polotok. Gre za v črko C oblikovano peščeno tvorbo, ki je na eni strani pripeta na litovsko celino in ločuje baltsko morje od kuronske lagune. Polotok je kak kilometer širok in približno 100 km dolg. Polovica pripada Litvi, druga polovica pa Rusiji. Ta kraj je prelepa zmes neskončno dolgih peščenih plaž, severnjaških počitniških hišk živih barv, borovih gozdov, v katerih se skrivajo v les izrezljani kipci lokalnih demonov in vražičkov, nesporno najlepši del polotoka pa so peščene sipine. Ja, resno! Sredi baltika so peščene sipine, približno 40 metrov je visoka najvišja, in spadajo pod Unescovo svetovno dediščino. Vse skupaj je tako nenavadno neskladno, da ima pridih čarobnega, zaradi česar sem pomislila, da bi tukaj z lahkoto živela. Na tem polotoku se vsako leto na slikarskih kolonijah zbere ogromno slikarjev, in ker tudi sama slikam, sem se takoj odločila, da se bom sem zagotovo vrnila. Če drugega ne, na slikarsko kolonijo. 😉

Anja Baš

Po treh dneh, ki sva jih preživela na kuronskem polotoku, sva se odpravila nazaj na litovsko celino. Ustavila sva se v mestu Šiauliai, blizu katerega je svetovno znan hrib križev (Kryžiu Kalnas). Gre za majhen hribček, na katerem najdemo več kot 100.000 križev vseh velikosti in materialov. Kdo jih je dal tja? Lokalni verniki, kasneje pa tudi romarji s celega sveta. Kraj so oblasti vsaj trikrat podrle, verniki pa so križe praktično čez noč spet postavili. Tomaža je kraj popolnoma prevzel, meni pa se je zdel malo grozljiv, a vseeno zelo nenavaden in lep.

Najin naslednji postanek je bilo mesto Riga, kjer sem v centru našla celo zbirko slik različnih krajev Slovenije. Nenavadno, a zelo dobrodošlo. Riga je tudi prvo mesto, v katerem sem našla vegansko restavracijo, in tako res prišla na svoj račun. Na tem mestu moram pohvaliti Tomaža, ki je bil tudi vse dni prej vedno zelo uvideven, in vedno ko sva šla kam jest, se je prepričal, da je na jedilniku tudi kaj zame. Na srečo noben od naju ne komplicira, tako da sva pri skupnih obrokih hitro našla restavracijo, ki je obema odgovarjala. Včasih sem se prilagodila jaz, včasih pa Tomaž.

Pot naju je peljala še do Estonije, kjer sva ostala nekaj dni. Nameravala sva se s trajektom odpeljati še do Helsinkov, a se je vreme žal odločilo drugače – na morju je bila huda nevihta, zaradi česar trajektna linija ni obratovala. Tomaž je hitro našel alternativo, in tako sva se odpeljala do narodnega parka Lahemaa, kjer sva si ogledala prelep Käsmu, obalo finskega zaliva, posejano z ogromnimi balvani ledeniškega izvora. Poleg tega sva prepešačila tudi Tallinn, znaslednji dan pa sva se odpravila nazaj proti Sloveniji.

Celoten »roadtrip« mi bo ostal v lepem spominu, saj se na tako potovanje res ne odpraviš vsak dan. V celem letu ne vidim toliko novega, kot sem na tem potovanju v dobrih dveh tednih. Poudariti moram tudi, da na tako dolgo pot res ne bi šla s komerkoli, saj hitro pride do nesoglasij, če je človek zakompliciran. Na srečo nobeden od naju ni! 😉




Napišite komentar

Pridruži se nam
Spremljaj nas na Google +
Pošiljajte e-pošto kot profesionalci!
MailerLite Email Marketing for Small Business
Priporočamo
Te zanima delo na domu?
Iskalnik
Loading

Oceni tole objavo!