Nisem od nekdaj tip človeka, ki stalno išče nove koristne informacije in se vsak dan želi učiti. Še nedolgo tega sem nad vsakim novim, na prvi pogled meni »nepotrebnim« znanjem zavijala z očmi, češ »kaj pa mi bo to znanje, to naj delajo drugi namesto mene«. Potem pa sem se kmalu zavedla, da če želim, da bo kaj storjeno, moram to storiti jaz sama. Tega ne izrekam z grenkobo v glasu, niti ne mislim, da se moramo za opravljanje rezultatov zavijati v večno osamo (čeprav pri delu občasno ne škoduje, saj poveča produktivnost). Mislim predvsem, da bi vsak človek, ki želi v življenju dosegati svoje zastavljene cilje, najprej moral biti pripravljen brez predsodkov sprejeti v svoje življenje nove ljudi in informacije.
Zavijala sem z očmi, ko sem prvič slišala za EFT tehniko, veganstvo, zmožnost telesa, da se samo pozdravi, pa karmično diagnostiko, karmo nasploh, reinkarnacijo, tretje oko… Včasih sem bila (totalno zagrenjen) cinik. “A priori” sem dvomila v vse novo. Dokler se nisem nekega dne vprašala: kako učljiva sem, če v vse dvomim? Koliko novega mislite, da se lahko nauči um, ki se arogantno zapira pred vsem, kar mu je nepoznano? Nihče ni tako pameten, da bi vedel vse.
Kakšni dve leti in pol sta že, od kar se trudim vsakodnevno »delati na sebi«, kar pomeni: učiti se in rasti. Odkar svet gledam z radovednostjo in ne več s prepričanjem, da že vse vem, se mi stalno odpirajo nove priložnosti. V enem od trenutkov, ko sem zaupala svoji intuiciji, da mi bo v življenje prinesla prave ljudi, sem spoznala tudi Tomaža.
Ravno sem začela razmišljati o tem, da bo nujno dokončati svojo spletno stran, ko se je v mojem življenju nekako znašel Tomaž, ki se ukvarja ravno s spletnimi stranmi, njihovo optimizacijo in internetom. Ker sem, odkar vem, da okoliščine ustvarim sama, na take stvari pozorna, sem takoj vedela, da bova verjetno na nek način sodelovala. Od tu je steklo kar samo od sebe: najprej sva se dobila na kavi, kjer sva se hitro »poštekala«, že naslednji dan pa me je povabil na enega od svojih seminarjev, ki sem se ga seveda udeležila. Tam se je še bolj potrdilo moje mnenje, da Tomaž o svojem področju ve zares veliko.
Nedolgo zatem me je Tomaž povabil v Bosno, da bi mu delala družbo, ko bo on delal na svojem projektu www.jahorina.si. V osnovi gre za spletni portal, kjer na enem mestu lahko dobiš vse informacije o tamkajšnjih apartmajih, smučarskih progah, dobrih restavracijah, zanimivih izletih in končno – lahko najameš apartma… Jasno mi je postalo tudi, da se lahko naučim ogromno novega, spoznam nove ljudi, vidim nove kraje, poleg tega pa bom imela priložnost dokončati svojo knjigo “Lačna življenja“, s katero sem predolgo odlašala. Dejansko je bil ravno Tomaž tisti, ki mi je v enem preprostem stavku (na najinem drugem sestanku!!) dal motivacijo, da sem se odločila svojo knjigo izdati še pred novim letom. In res sem jo – večino sem dokončala ravno v Palah, v Bosni, dober mesec pred izidom. Tomaž je, kot vidite, poleg vsega še izvrsten motivator. 🙂
Kako sva se s Tomažem imela v Bosni sem napisala v članku Nepričakovano potovanje: Jahorinska pravljica, ki si ga lahko preberete na www.tomazgorec.si/jahorinska-pravljica.
Ko sva odšla v Bosno, je Tomaž postal moj osebni mentor. Takšno sodelovanje se mi je zdelo še kako smiselno. Zavedala sem se, da upravljanje spletnih strani, spletna prodaja (česar sem se želela lotiti za prodajo knjige) in oglaševanje na facebooku/googlu še zdaleč niso moja področja, nujno pa bo, da jih osvojim, če ne želim plačevati nekoga drugega, da bo to delal namesto mene. Tomaž se mi je glede vseh teh področij zdel strokovno usposobljen, sploh po tem, ko mi je pokazal, kdo vse so njegovi naročniki in kdo vse mu zaupa to delo. Dalj, kot sva delala skupaj, bolj mi je postajalo jasno, da o internetu in njegovih možnostih pravzaprav nimam pojma. Na drugi strani sem bila vse bolj vesela, da imam za mentorja (in predvsem prijatelja) človeka, ki res ve večino odgovorov na moja vprašanja.
Tomaž mi je ogromno pomagal tudi pri postavitvi naslova in podnaslova za mojo knjigo. Sama sem včasih prehitro zadovoljna, izkušeni “stari mački marketinga” (Tomaž, tu ne mislim da si star :D) pa točno vejo, kako oblikovati naslov, da v njem poveš vse, kar mora kupec vedeti. Težko bi imela boljšo pomoč. Veliko kasneje mi je mama dala idejo za naslov, a še po tem sem si razbijala glavo s tem, kakšen naj bo podnaslov. Potem pa mi je Tomaž v enem stavku dal nekaj namigov (v smislu, kako sestaviti podnaslov, kaj želim z njim povedati, na koga ciljam). In je bilo v nekaj dneh narejeno.
Tudi pri promociji knjige mi je Tomaž ogromno pomagal, še vedno pa je neusahljiv vir novih in novih informacij, kako najti načine promocije, ki bodo zanimivi, nevsiljivi in bodo predvsem imeli učinek.
Internetna stran, ki je nastala (in jo še vedno pilim) pod Tomaževim nadzorom, je www.anjabas.si. Če želite, malo poklikajte po njej, in vesela bom vsakega mnenja – kaj vam je všeč, kaj vas je zmotilo, kaj bi vi popravili… Več glav več ve. Za nagrado vam potem pri naročilu moje knjige častim poštnino. V tem primeru v del obrazca za naročilo, kamor boste vpisali vaš domači naslov, vpišite še vaše predloge za izboljšave in na koncu še kodo TOMAZGOREC.
