Letošnje leto je pa res polno presenečenj. Moj letošnji dopust prav gotovo spada med prijetnejša. Kar nekajkrat sem na različnih socialnih omrežjih zasledil oglas trebanjskega podjetnika Tomaža Gorca. Ponudba ne bi mogla biti bolj mikavna. Brezplačno potovanje z avtom po Evropi. To bi bilo nekaj zame, sem si rekel in optimistično izpolnil obrazec na spletni strani. V mislih sem že premišljeval o možnih destinacijah in vseh zanimivih stvareh, ki jih bom tam videl. Iz sanj me je prebudila misel, da sem verjetno eden izmed najmanj tisočih, ki so se tudi prijavili na oglas. Moje možnosti so bile tako precej manjše. Nato sem na Facebooku zasledil brezplačno predavanje, na katerem naj bi bil gostujoči predavatelj ravno Tomaž. To je bila moja priložnost. Moral sem osebno stopiti do njega. Po koncu predavanja sem pristopil in se predstavil. Malo sva poklepetala in zagotovil mi je, da bo še enkrat pregledal mojo vlogo. Spet se je izkazalo, da beseda ni konj. Osebni stik vedno pomeni več, kot tisoč vlog in prošenj. Dogovorila sva se za razgovor.
Tomaž je zame pripravil kar obširen spisek vprašanj. Ob tem me je prešinilo, da vzeti nekoga s seboj na tako dolgo pot, sploh ni tako enostavna stvar. Ljudje smo si zelo različni. Imamo vsak svoje navade in dnevno rutino. Počnemo stvari, ki se jih sami niti ne zavedamo. Ko si nekje z nekom skupaj 24 ur na dan, lahko kmalu pride do navzkrižja interesov. Potrpežljivost in prilagodljivost tukaj vsem udeleženim prideta zelo prav.
Čez nekaj dni me je presenetila Tomaževa elektronska pošta. Izbral me je za svojega sopotnika na poti v Ukrajino. Bil sem zelo vesel. S tem mi je izkazal zaupanje. Takrat sem se zavedel tudi svoje odgovornosti. Na pot sva odšla ob dogovorjenem času, nihče ni zamujal.
V življenju sem prišel do spoznanja, da se z manj kompliciranja precej lažje živi. Najino sobivanje je verjetno olajšalo tudi dejstvo, da sva oba preprosta človeka. Čiste sobe, urejene sanitarije in sveža posteljnina je tisto najosnovnejše, kar danes pričakujemo od hotelske postrežbe. No, midva sva za svoje nemoteno delovanje potrebovala še brezžični internet, ki pa v današnjem svetu vsaj v razvitih okoljih tako ali tako spada pod osnovno ponudbo.
Dneve sva si organizirala sproti. Kar nekaj časa sva namenila pisanju člankov in objavam na družabnih omrežjih. Lepo vreme nama je omogočalo, da nama je ostalo dovolj časa za ogled znamenitosti. Obiskala sva kar nekaj zanimivih krajev, pa vendar nisva preveč hitela in pustila kaj še za drugič. Vmes sva si pustila tudi nekaj časa vsak zase.
Mene je navdušilo že potovanje samo. Obisk popolnoma neznanih krajev, ki niti slučajno niso bili na moji listi želja. Dolgo že nisem potoval kam dlje od sosednjih držav. Drugačno okolje, drugačna valuta, drugačna pisava, niti ne tako drugačni ljudje. Nad naravo v Ukrajini res nisem bil navdušen, niti nisem tega pričakoval. Kot človeka, doma iz gorskega okolja, me širna polja in neskončne ravnine enostavno niso prepričale. Veliko bolj domače sem se počutil v Romuniji, skozi katero sva se vračala proti domu. Ta je bolj gorata in zelena.
Od znamenitosti ob poti me je najbolj navdušil in obenem pretresel obisk mest Černobil in Pripjat. Spremlja ju zelo močna zgodba o jedrski nesreči izpred 30 let, ki je marsikomu obrnila življenje na glavo.
Predvsem med dolgimi vožnjami po luknjastih cestah Ukrajine sva imela s Tomažem čas za različne debate. Delila sva življenjske zgodbe in izkušnje. Name so naredile vtis predvsem njegove zgodbe s potovanj po različnih deželah sveta. Vedno bolj spoznavam, da človek med spoznavanjem tujih dežel in kultur zelo raste. Obzorja se širijo, zakladnica izkušenj pa bogati.
Za konec pa je v dneh po vrnitvi domov moje misli preplavil občutek, v kako lepi deželi živimo. Spet sem se vrnil v domačo vas, za vikend odšel med visoke vrhove Julijskih Alp, se okopal v bistrih vodah naših jezer in kolesaril čez visokogorske prelaze. Povsod lepo, doma najlepše.
Kako sem se imel na potovanju si lahko prebereš v mojih člankih na http://www.tomazgorec.si/author/peter-markic/.
