Na idejo bloganja sem prišla že pred leti, ko sem si prvič ogledala film Julie & Julia. Prevzela me je ideja Julie Powel, da kuha po receptih Julie Child in piše blog vsak dan, 365 dni. V njenem življenju je bilo veliko nedokončanih projektov in tega je imela dovolj. Hotela je vztrajati vsaj v eni stvari. Hmm… zgolj naključna podobnost z menoj?
Film me je spodbudil, da sem si odprla svoj prvi blog na brezplačnem blogger portalu . Napisala sem nekaj člankov, pri tem je žal tudi ostalo. Leta 2014 sem se udeležila seminarja http://spletna-akademija.si/, na katerem je med drugimi gostoval tudi Tomaž Gorec, kjer sem izvedela veliko o bloganju. Notranja želja po svojem blogu me je vodila, da sem pred letom dni končno postavila svojo spletno stran http://valeriekastelic.com/. Spet sem napisala nekaj prispevkov in stran je samevala celo leto do brezplačnega seminarja, ki ga je organiziral Tomaž Gorec. Ponovno je govoril o bloganju, kot enem od možnosti zaslužka na internetu.
Pred očmi se mi je spet zavrtel film Julie & Julia in v meni se je pojavil tisti nelagoden občutek, ko sem bila sama sebe naveličana zaradi odlašanja. Odprla se je stara rana. Prijateljica, ki je sedela poleg mene, me je dregnila in rekla:« Zakaj pa ne probaš pisati vsak dan 30 dni?« Seveda, zakaj pa res ne poskusim in vidim kaj se bo zgodilo? Rodil se je izziv, 30 dni-30 prispevkov. Še isti dan sem na svoji FB strani www.facebook.com/valeriekastelic javno objavila svoj namen, da se slučajno ne bi premislila.
V 30 dneh sem se dokopala do sledečih spoznanj:
1.) Um je kot stroj, ki vsakodnevno proizvede nešteto nepovezanih misli. Tudi pri meni ni drugače, zato v pisanju najdem notranji mir. Predstavlja meditacijo, ko se tok množice misli ustavi in fokusira samo na eno stvar. Ugotovila sem, da mi pomaga veliko bolj spoznavati samo sebe, širiti perspektivo življenja in me spodbujati k raziskovanju novih stvari ter učenju.
2.) Ljudje smo izredno lena bitja in vreča neproduktivnih navad, ki ničemur več ne služijo. V sebi sicer nosimo željo po spremembi, vendar velikokrat ne vemo, kako bi jo sploh naredili. Problem je visoko pričakovanje po instant hitri rešitvi in če jo ni, na poti spremembe obupamo. Tudi sama sem med njimi, zato imam že nekaj nedokončanih projektov na svojem seznamu. Spoznala sem, da je takoj za odločitvijo o spremembi, nujno potrebno ozavestiti potrpežljivost. Pozabiti na to, da bo čez noč dosežen cilj, sprejeti dejstvo, da bo nekaj časa trajalo do prvih rezultatov. Zraven se je treba učiti še veliko novih stvari, zato je potrpežljivost do sebe nujno potrebna. Ne se bičat, če nekaj ne gre, samo ljubeče se sprejeti, kar ni vedno lahko, še posebej, ker smo bili drugače naučeni.
3.) Nenavezanost na rezultat, brez pričakovanja in scenarija vnaprej. »Pričakovanje je ubijalec veselja«, še kako drži. Kadar um kreira scenarij in se potem ne zgodi tako, obupamo, ker mislimo, da ne bomo dosegli cilja. Potrebno se je odpreti, spustiti svoje predstave in slediti notranjim vzgibom. Poti bodo lahko čisto drugačne, kot so bile prvotno planirane in potrebno jim je dati svobodo, kot ptici v zraku. Vsaka nasilna preusmeritev nas lahko oddalji od cilja. Pri sebi vem, da v kolikor planiram pot preveč linearno, je to prvič zelo dolgočasno in ko postane rutina, me ubija. Če se vmes pot spremeni in ni kot po planu, je pa boleče, da me potem vse mine. Sedaj sem se naučila, da je veliko bolje, da si začrtam samo smer, se prepustim občutku vznemirjenosti in neznane pustolovščine, ki se ga spomnim iz otroštva, kadar smo s starši potovali na morje. To veliko bolj deluje, ker dopuščam drugačne poti. Je trening, vedno mi ne uspe in se še zatikam pri starih navadah.
4.) Vztrajnost je nujna, ko se pojavi na poti zid, ki se zdi nepremagljiva bariera na poti do cilja. V bistvu nas Univerzum testira, ali smo s svojo odločitvijo mislili resno. Če nismo, se bomo obrnili in poklapano odcapljali nazaj domov. Če vztrajamo, ne poskušajmo razbiti zid s krampom. Meni se je to zgodilo 23. dan pisanja. Na silo ni šlo, sem že skoraj obupala in vrgla puško v koruzo. Potem sem v umu spustila vso navezanost, se prepustila, kot da bi padla na kolena v predajo. Takrat sem je zgodilo, kot bi se odprl skrivnostni vodnjak v srcu. Članek http://valeriekastelic.com/moji-kufri-sranja/ se je dobesedno napisal sam, brez vpletenosti mojega uma.
5.) Pot do trajne spremembe je povezana z vsakodnevnimi aktivnostmi, ki vodijo korak za korakom k cilju. Nujno je torej delovanje, akcija. S tem se ustvarja nova navada, nova veščina, ki jo do sedaj nismo imeli. Priznam, če ne bi javno objavila izziva, bi se verjetno vmes premislila, kot že mnogokrat pri kakšnih drugih zadevah. Pravijo, če ponavljaš novo navado vsaj 21 dni, jo osvojiš. Sama menim, da je 30 dni najmanj, še bolje 60 dni, da je zagotovljen 100% uspeh tudi za take trdoglavke, kot sem sama 🙂 Stare navade so se utrjevale več desetletij in so močno zasidrane v meni, zato vztrajam čisto vsak dan, čeprav morda le z majhnimi koraki, recimo napišem recept za pripravo kakšne sladice, samo, da se ne vrnem ponovno na stare tirnice, ki mi vzbujajo občutke krivde, sramu, da nisem dovolj dobra…., in vse to ponovno vodi v začaran krog starih vzorcev.
6.) Čas je kot plenilec, ki nas zasleduje na vsakem koraku. Sama imam s tem kar nekaj težav, ker imam vseskozi občutek, da me prehiteva ali nekaj zamujam. Če se počutiš kot na dirkališču, potem zamujaš vse lepote potovanja, ki se razkrivajo na poti. Torej, treba je potegniti malo ročno, se ustaviti, zamrzniti trenutek in uživati, sicer bo osvajanje nove navade postalo nekaj, kar se podreja času in to bo zopet ena od reči »moram«. Verjetno ne bo dolgo vztrajala v našem življenju. Učim se, da v pisanju samo uživam, ne gledam na uro in um utišam, kadar me posiljuje z razmišljanjem o še drugih opravilih, ki bi jih bi bilo potrebno opraviti. Treniram čuječnost, pomeni ta trenutek sem tukaj in samo uživam v tem kar počnem. Ni lahko, zato sem rekla, da treniram. S časom bo to nova navada o kateri ne bom potrebovala posebej usmerjati svoj um.
7.) Dobro, vse lepo in prav, kaj če ni dovolj visoke motiviranosti? Potem do spremembe, žal ne bo prišlo, ker ne bomo dolgo vztrajali v tem. Sama sem potrebovala precej časa, da sem dojela, da me ne more dolgoročno motivirati nihče drug, ampak bo treba iti vase in najti lastni vrelec energije. Drugi so mi samo pomagali spoznati svoje notranje konflikte, ki so bili v neskladju z željo po spremembi. Kadar v nečem ne vztrajamo dolgo, se je potrebno ustaviti in poglobiti vase, ter tu razrešiti najprej problem. Treba se je spoznati. Lahko se naučimo veščin, ki prinesejo rezultate v 90 % ali še več, vendar če mi sami nismo v resonanci s tem, bomo neuspešni. Veliko ljudi se raje ne loti spremembe, ker bi z odprtjem lastne Pandorine skrinjice, ven butnilo še milijon problemov. Sprejela sem dejstvo, da se rast v življenju ne zgodi brez čiščenja svojega notranjega prostora. Prepričanja in vzorce, ki sem ji pridobivala desetletja od staršev, šole, prijateljev in ostale okolice, je potrebno odvreči, ker me ne podpira več. To je tako, kot bi hotela v natrpano omar starih stvari, ki jih ne potrebujem več, shraniti nove. Ne gre, najprej je treba narediti prostor za nove stvari. Ko ustvarimo praznino, raste volja, krepi se odločitev in resnična želja po spremembi in tukaj je mejna točka, ko pretehta v notranjo motiviranost.
8.) Ko smo kot otroci shodili, smo potrebovali pomoč staršev. Tudi na poti spremembe rabimo podporo nekoga, ki nas v tisti točki, ko bi obupali, dregne in spodbudi, da to premagamo. Sama sem res hvaležna prijateljici, ki me je spodbujala in tudi malo brcala 🙂 na 30 dnevni spremembi.
9.) Zame ima bloganje zdravilne učinke, je kot terapija. Vsi, ki ne veste, kaj si želite v življenju, začnite pisati, morda na začetku samo zase. Sama sem videla v 30 dneh o čem največ pišem in ugotovila v katero smer me je potegnilo. Prej sem si glavo razbijala, katero področje naj izberem. Ko sem se odločila, da bom pisala po navdihu, sem se počutila, kot da lupim čebulo in prihajam do srčike. Osvobajajoče!
Delite dobre stvari s svetom in morda koga s svojo izkušnjo navdihnete!
Veselo bloganje!
Valerie Kastelic
